11. vaja: Likovni elementi v kompoziciji

Glavne prvine fotografije

Med sprehodom po galeriji se pogovarjate s prijateljem po telefonu, ko naletite na vrhunsko fotografijo krajine Ansela Adamsa (slika 1). Slika vas presune in občutke, ki jih v vas vzbudi želite prenesti preko telefona, opisati kakšna je fotografija. Na tej točki se morda znajdete v zadregi, saj ne veste točno, kako bi se naloge lotili. Dobra novica za vas je, da ste se skozi sprejemanje in interpretacijo vidnih dražljajev že naučili prepoznavati dobre fotografije od slabih, vse kar rabite je besedišče, ki bo omogočilo, da to izkušnjo opišete drugim.

Slika 1: Ansel Adams “The Tetons – Snake river” (vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:2011_Ansel_Adams_donation_from_U.S._National_Archives#/media/File:Ansel_Adams_-_National_Archives_79-AA-G01.jpg)

V trenutku ko začnemo sliko opazovati kot kombinacijo osnovnih likovnih elementov, se nam odprejo vrata v svet likovnega jezika kompozicije. Bistveno za razumevanje kompozicije je opazovanje posameznih elementov in predvsem odnosov, ki vladajo med njimi.

Fotografije, so navadno sestavljene iz treh osnovnih prvin.

  1. Obris, ki pomaga pri spoznavanju predmeta na fotografiji in je najbolj viden, ko je predmet osvetljen od zadaj.
  2. Ton, s katerim opisujemo kontrast med svetlimi in temnimi površinami predmetov.
  3. Barva, ki predmet naredi realen in zelo vpliva na naš odnos do predmeta pri izbiri motiva za fotografiranje in doživljanju fotografije (človeško oko loči približno 7 milijonov barvnih odtenkov).

Ko te tri prvine poljubno združujemo pa nastanejo še naslednje kvalitete slike.

  1. Vzorec, ki neko področje krasi in deluje dekorativno ali pa s svojo prisotnostjo poudarja ploskovnost neke površine. Izključuje rabo tona in oblike.
  2. Tekstura, ki opisuje značilnosti površine, poveča količino detajlov na sliki in poudari trodimenzionalni vtis podobe na fotografiji.
  3. Oblika, ki je odvisna od  tona in osvetlitve/senc, ki ji dajejo obliko trdnosti. Če želimo poudariti globino uporabimo mehko svetlobo, trda svetloba pa lahko deluje ploskovno.

Likovni elementi v kompoziciji

Spoznali smo torej nekaj osnovnih gradnikov, zdaj pa poglejmo še bolj podrobno v fotografijo in spoznajmo njene posamezne sestavne dele, kako so razporejeni na sliki in kako vplivajo drug na drugega.

  1. Velikost objekta na fotografiji vpliva predvsem na našo zaznavo o oddaljenosti objekta. Če objekt zavzema večji del izreza dobimo občutek, da nam je bliže. In obratno: če je manjši ustvarja vtis, da je oddaljen.
  2. Teža, do katere so odnos v fotografiji močno spremeni. Čeprav se tu do določne mere lahko zanašamo na izkušnjo – vemo, da je vata lažja kot svinec – lahko vizualno elemente podredimo drugim s premišljeno postavitvijo v okvir, uporabo velikosti, svetlosti ipd. Ne glede na to se trudimo, da so likovni elementi v okvirju v navideznem ravnotežju. Pri tem se lahko poslužujemo naslednjih smernic: objekt, ki bo umeščen bolj levo in spodaj, bo deloval lažje od objekta, ki bo postavljen bolj desno in visoko v okvir.
  3. Smer pogleda ali gibanja usmerja pozornost in pripoveduje zgodbo, ter vodi pogled opazovalca po okviru slike. Diagonala načeloma predstavlja dinamičnost, horizontalne in vertikalne linije pa statičnost. Ponavadi v okvirju pustimo več prostora v smeri gibanja/pogleda.
  4. Položaj objekta v izrezu povezujemo z izrazom perspektiva, ki pomeni razumevanje razporeditve, prostorske umeščenosti in navidezne velikosti objekta glede na položaj človekovega pogleda. To je izjemno pomembno, saj s tem na dvodimenzionalni ploskvi ustvarimo vtis treh dimenzij. Tako recimo iz izkušnje vemo, da so objekti, ki so nizko v okviru bližje, tisti, ki so višje pa bolj oddaljeni (npr. polje cvetlic pod modrim nebom).
  5. Število ali gostota elementov močno vplivata na psihološki vpliv fotografije. Majhno število elementov deluje prostrano, prazno, svobodo in vsakemu elementu pripisuje večji pomen in težo. Večje število elementov pa deluje utesnjeno in tesnobno, likovno pa ploskovno, dvodimenzionalno in lahko deluje kot vzorec, fotografiji pa dajo ritem, razgibanost ter poudarjajo idejo.
  6. Težišče fotografije (točka pozornosti, osrednji motiv) predstavlja vodilno misel fotografije, kateri so ostali elementi podrejeni. Ponavadi je izraženo likovno in idejno/vsebinsko.
  7. Vodilne črte usmerjajo pogled gledalca proti točki pozornosti in vodijo pogled po okvirju slike. Te črte niso nujno vidne, temveč so lahko tudi navidezne.
  8. Globina in perspektiva, ki ju ustvarja razmerje med ospredjem in ozadjem. Širokokotni objektiv globino posnetka poudari, medtem, ko jo teleobjektiv zaradi kompresije izniči. Pri prepoznavanju globinskih ključev se ravnamo po lastni izkušnji: predmeti se z naraščajočo oddaljenostjo manjšajo, barve so manj nasičene, robovi postanejo nejasni, kar je blizu je ostro, oddaljeno pa zamegljeno, z oddaljenostjo se razmiki med elementi navidezno manjšajo, ravne linije konvergirajo (se stikajo) na skupni točki na horizontu, objekti, ki so spredaj prekrivajo objekte v ozadju itn.

Navodila (delo doma): Vsiljena perspektiva

S premišljeno rabo likovnih gradnikov in zakonitosti, ki veljajo za kompozicijo slike, lahko v fotografiji (pa tudi drugod, kjer se zanašamo na vid) dojemamo dramatične učinke, ki nas preslepijo in zavajajo (slika 4). Takšen primer je galerija Pallazo Spada v Rimu, delo umetnika in arhitetka Francesca Borrominija iz leta 1632 (slika 2). Čeprav v dolžino meri samo 8,6 m, zaradi manjšanja razmikov med stebri navidez deluje kar 4x daljša.

Slika 2: Galerija Pallazo Spada v Rimu, Francesco Borromini (vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Forced_perspective#/media/File:Forced_perspective_gallery_by_Francesco_Borromini.jpg)

To lastnost so med drugim izkoristili tudi ustvarjalci znane filmske triologije Gospodar prstanov s katero so ustvarili optično razliko v velikosti igralcev, ki so predstavljali hobite in škrate (slika 3).

Slika 3: Vsiljena perspektiva na setu filma Gospodar prstanov (vir: https://petapixel.com/assets/uploads/2012/08/lotr.jpg)

Vaša naloga je, da ustvarite 3 fotografije, ki se bodo poigrale z našim občutkom zaznavanja velikosti predmetov in globine v t.i. fotografiji z vsiljeno perspektivo (ang. Forced perspective photography). Pri izdelavi se priporoča raba širokokotnega objektiva, za doseganje velikega polja ostrine, seveda pa je lahko polje ostrine izkoriščeno tudi kreativno za doseganje željenega učinka.

Na fotografijah so dovoljeni le manjši popravki svetlosti, kontrasta, ostrine ipd. ne smete pa v post-produkciji dodajati ali odvzemati elementov. Fotografije oddajte z razmerjem stranic 3:2.

Slika 4: Fotografija s popačeno predstavo velikosti (vir: https://i.ytimg.com/vi/yXmdVh5nBNY/maxresdefault.jpg)

Nekaj dobrih idej boste našli na spletni strani: https://expertphotography.com/forced-perspective-photography/

Navodila za objavo (delo doma)

  1. Fotografije po izvedeni vaji prenesite na pomnilnik računalnika v novo mapo /kompozicijski-gradniki.
  2. Naredite izbor 3 fotografij in izvedite manjše popravke svetlosti, kontrasta, ostrine ipd. Fotografijam ne dodajajte in odvzemajte elementov, dovoljeni so le manjši posegi v obrezovanje okvirja.
  3. Tehnični parametri:
    • ime datoteke: ime-slike-X.jpg (npr. velikanska-zoga-1.jpg, X – zaporedna št.)
    • slikovni datotečni format: JPEG
    • barvni prostor: RGB
    • kvaliteta: 60
    • razmerje stranic: 3 : 2
    • dimenzije stranic: 1200 x 1800 pikslov
    • ločljivost: 72 ppi
  4. Pripravite 3 fotografije ter jih stisnite v ZIP datotečni format. Zip datoteko (priimek-gradniki.zip) oddajte preko vmesnika Xooltime.

Cilji učne enote

Dijak/inja zna:

  • definirati osnovne gradnike fotografske kompozicije,
  • prepoznati osnovne gradnike kompozicije in jih na danem primeru interpretira,
  • ustno ali pisno opisati fotografijo in pri tem ustrezno uporablja strokovno terminologijo,
  • prepoznati likovne gradnike v kompoziciji in njihov vpliv na sporočilnost slike,
  • ustvariti nova fotografska dela s premišljeno umestitvijo kompozicijskih gradnikov za uspešno komunikacijo sporočila fotografije,
  • primerjati več fotografij in jih kritično vrednotiti.

10. vaja: Kompozicijska pravila

Razdelitev okvirja

Vsaka fotografija samodejno ustvari razdelitev okvirja v katerem se nahaja. Izrazita linija naredi razdelitev zelo očitno, a lahko tudi majhen element na neizrazitem ozadju (npr. točka) opazno razdeli okvir. S premikom linije ali elementa ali drugih gradnikov fotografije ustvarjamo nešteto možnosti za kreativno razdelitev okvirja, pri čimer so najzanimivejša tista, ki ohranjajo razpoznavno razmerje med posameznimi deli.

Razdelitev okvirja na več delov je stvar proporcev, s čimer so se ukvarjali umetniki v različnih zgodovinskih obdobjih. Še posebej v obdobju renesanse so veliko pozornost namenili geometrijskemu razdeljevanju okvira, ki ima zanimiv vpliv tudi v fotografiji.

Zlati rez

Zlati rez je razmerje, ki ga lahko ponazorimo z razdelitvijo daljice na dva neenaka dela tako, da je razmerje celotne dolžine daljice proti večjemu enako razmerju večjega proti manjšemu. To razmerje, ki ga označujemo z grško črko (φ) phi je približno 1,61803. (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Zlati_rez).

Matematična formula:

a+b/a=a/b=φ= 1.61803

Slika 1: Delitev okvira pravokotnika po zlatem rezu (vir: https://www.phototraces.com/golden-ratio-in-photography/).

To število se pojavlja povsod v naravi in je eno izmed najbolj fascinantnih števil. S tem številom so seukvarjali znani matematiki, umetniki, biologi,… med njimi tudi Platon, Evklid, Fibonacci, Kepler, Ohm, Da Vinci, Stradivari, Bach in Mozart.

Seveda se fotografi s tem razmerjem ne ukvarjajo matematično, temveč med fotografiranjem te proporce osvojijo in jih podzavestno instiktivno vključujejo v svoje fotografije.

Zlati rez, ki so ga poznali že stari Grki, je najbolj znana »harmonična« razdelitev okvirja. Zlati rez temelji na čisti geometriji, česar pa fotografi skoraj nikoli ne morejo ali pa tudi ne želijo uporabiti. Bistvo zlatega reza temelji na medsebojnem razmerju vseh razdelkov – razmerje med manjšim in večjim razdelkom je enako razmerju med večjim razdelkom in okvirjem fotografije. Vsi razdelki so torej povezani, kar ustvarja občutje harmonije.

Uporaba zlatega reza v fotografiji narekuje delitev fotografije na mestih, kjer so jasno izražene meje ali objekti, točke interesa. V krajinski fotografiji fotografi pogosto postavijo horizont na eno izmed vodoravnih linij – na spodnjo, če želijo večji del poudarka na nebu in zgornjo, če želijo bolj poudariti zanimivo ospredje posnetka. Na mestih, kjer se sekajo horizontalne in vertikalne linije pa najdemo 4 primerne točke za postavitev objekta interesa. Fotografije narejene po principu zlatega reza so najboljše, ko so preproste in jasno izražajo sporočilo.

Slika 2: Svetilnik postavljen po načelu zlatega reza deluje zelo naravno in harmonično razdeli okvir na dva neenaka dela, negativen prostor pa uravnoteži sliko (vir: https://www.phototraces.com/golden-ratio-in-photography/)

Fibonaccijeva vijačnica (ali zlata spirala)

Zlati rez ni edini način za dosego harmonične razdelitve. Drugi pogosto uporabljen način, ki prav tako izvira iz renesanse, je Fibonaccijevo zaporedje. To je neskončni niz števil, v katerem je vsako naslednje število vsota predhodnih dveh: 1, 1, 2, 3, 5, 8, 13, 21 … Ta števila lahko uporabimo za delitev okvira po načelu razmerja površin pravokotnikov.

Slika 3: Ploščina pravokotnika pokrita s kvadrati v velikosti Fibonaccijevih števil (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Fibonaccijevo_%C5%A1tevilo#/media/Slika:FibonacciBlocks.svg)

Če uporabimo Fibonaccijevo zaporedje za razdelitev okvira na manjše pravokotnike, ki si sledijo v razmerju danih velikosti, lahko s povezovanjem nasprotnih oglišč pravokotnikov izrišemo Fibonaccijevo vijačnico.

Slika 4: Fibonaccijeva spirala tvorjena z risanjem lokov, ki povezujejo nasprotni oglišči kvadratov v Fibonaccijevem pokritju. Tu so kvadrati velikosti 1, 1, 2, 3, 5, 8, 13, 21 in 34 (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Fibonaccijevo_%C5%A1tevilo#/media/Slika:Fibonacci_spiral_34.svg)

V fotografiji lahko spiralo uporabimo kot vodilno linijo, ki vodi pogled opazovalca na točko interesa v posnetku. Le-ta naj bo postavljena na mesto najmanjše delitve okvira (na sliki 4 desno spodaj). Ta tehnika je še posebej uporabna za objekte, ki imajo jasno razvidne krivulje ali krožnice, kasneje pa boste začeli to kompozicijsko pravilo prepoznavati tudi v manj izrazitih fotografijah. Pogosto fotografiran motiv je spiralno stopnišče ljubljanskega nebotičnika.

Slika 5: Spiralno stopnišče je odličen motiv za vajo delitve okvira po pravilu Fibonaccijeve vijačnice (vir: https://www.pexels.com/photo/brown-wooden-stairs-1309897/)

Pravilo tretjin

Gre za eno izmed bolj preprostih vodil pri kadriranju fotografij in zagotavljanju uspešne kompozicije po načelu delitve okvira. Osnovni princip je, da vsak prizor, ki ga vidiš skozi iskalo ali na zaslonu fotoaparata, v mislih razdeliš na devet enakih delov z dvema vodoravnima in dvema pokončnima črtama. Pomembne elemente fotografije, točke interesa, postavimo na črte ali njihova presečišča. S tem se izognemo dolgočasni postavitvi v sredino okvira, ki je našemu vidnemu aparatu nezanimiva in vzpostavimo v fotografijo kontrast in dinamiko.

Slika 6: Glavni element okvira je postavljen na presečišče levo zgoraj (vir: https://www.phototraces.com/golden-ratio-in-photography/)

Razporeditev elementa znotraj okvira pa je predvsem prepuščena avtorju, ki izbira sporočilo, a se tu lahko navezujemo na vodila kot so smer pogleda, ravnotežje, velikost oblik, barvni kontrasti, smer svetlobe in podobno.

Slika 7: Nekateri fotoaparati imajo zaslon ali iskalo že razdeljeno s črtami, ki nam pomagajo pri kadriranju slike in navadno sovpadajo s točko interesa(vir: https://blog.kareldonk.com/canon-eos-5d-mark-ii-not-all-it-could-have-been/)

Navodila (delo doma)

Fotografije, ki jih boste oddali morajo biti nove fotografije, narejene po 2. 4. 2020.

Vaja je namenjena rabi kompozicijskih pravil, saj se moramo pravila najprej naučiti, da jih lahko kasneje (zavedno in uspešno) kršimo, mar ne 😉

Naredite 3 fotografije za vsako od zgoraj napisanih pravil, tako da se držite danega opisa. Poiščite čim bolj zanimive motive za fotografiranje in pazite na smer svetlobe, da bodo fotografije tehnično čim boljše, točko interesa ali glavni motiv pa smiselno premikajte po okviru, glede na sporočilo slike.

Fotografije skušajte narediti, tako da jih boste oddali brez dodatnih popravkov izreza in pretiranih popravkov v programski opremi.

Za delo s pametnim telefonom priporočam mobilno aplikacijo VSCO, ki si jo lahko prenesete na naslednji povezavi: https://tinyurl.com/ulec737

Navodila za objavo (delo doma)

  1. Fotografije po izvedeni vaji prenesite na pomnilnik računalnika v novo mapo /kompozicijska-pravila.
  2. Naredite izbor fotografij in izvedite manjše popravke svetlosti, kontrasta, ostrine ipd. Fotografijam ne dodajajte in odvzemajte elementov, dovoljeni so le manjši posegi v obrezovanje okvirja. Fotografije po želji pretvorite v sivine.
  3. Podobno kot na primeru slik 2 in 6 na svoje fotografije postavite primerna vodila. Template si lahko prenesete na povezavi: Kompozicijska pravila – TEMPLATE.
  4. Tehnični parametri:
    • ime datoteke: kompozicijsko-pravilo-X.jpg (npr. zlati-rez-1.jpg, X – zaporedna št.)
    • slikovni datotečni format: JPEG
    • barvni prostor: RGB
    • kvaliteta: 60
    • razmerje stranic: 3 : 2
    • dimenzije stranic: 1200 x 1800 pikslov
    • ločljivost: 72 ppi
  5. Pripravite 9 fotografij ter jih stisnite v ZIP datotečni format. Zip datoteko (priimek-pravila.zip) oddajte preko vmesnika Xooltime.

Cilji učne enote

Dijak/inja zna:

  • z lastnimi besedami razložiti načela delitve okvira,
  • z lastnimi besedami razložiti kaj je zlati rez, kako je definiran in s skico ponazoriti razmerje,
  • prepoznati delitev okvira po kompozicijskih pravilih na lastnem in tujem delu in zagovarjati izbiro,
  • ustvariti nova fotografska dela s premišljeno rabo različnih kompozicij glede na sporočilo fotografije,
  • med številnimi fotografijami izbrati najboljšo in zagovarjati izbiro.

Gradiva

Golden ratio in photography

10 ways to critique a photo

https://en.wikipedia.org/wiki/Rule_of_thirds

https://sl.wikipedia.org/wiki/Fibonaccijevo_%C5%A1tevilo

Golden overlays – download

https://en.wikipedia.org/wiki/Golden_ratio

9. vaja: Kompozicija

Kaj naredi dobro fotografijo?

Ste se kdaj vprašali kaj loči dobro fotografijo od slabe in zakaj nekatere fotografije že vrsto let visijo na stenah raznih galerij in muzejev, medtem, ko druge samevajo zapuščene na podstrešjih in kleteh? Eden izmed možnih razlogov je kompozicija – urejenost likovnih elementov v posnetku ali izrezu.

Seveda dobra kompozicija sama po sebi ne bo dovolj za to. Dobra fotografija mora opazovalca prevzeti na čustvenem nivoju, ga nasmejati, razžalostiti, škoirati, zgroziti, navdušiti itd. Tako najboljši fotograf ni nujno tisti, ki ima najboljši fotoaparat, pozna vse tehnične nastavitve ali prepozna primeren trenutek v času, ko so elementi v posnetku razporejeni “ravno prav”. Dobra fotografija je redko rezultat enega področja, temveč prepleta štiri vrste znanj:

  1. znanje o fotografski tehniki
  2. znanje o fotografiranju in osvetljevanju
  3. znanje o kompoziciji
  4. smisel za podajanje nekega sporočila
    * sreča, da si ob pravem trenutku na pravem kraju (čeprav v fotografiji raje govorimo o načrtovanju in pripravljenosti).

Seveda to samo po sebi ni dovolj! Morda bomo naredili vrhunsko fotografijo, pa je v množici vseh posnetkov sploh ne bomo prepoznali. Poznavanje kompozicijskih gradnikov je osnova za tovrstno prepoznavanje zato bo vaja namenjena ustvarjanju fotografij, ki spadajo pod različne vrste fotografskih kompozicij, ne nazadnje pa se uporabljajo tudi v fotografiji, filmu, animaciji in drugih vizualnih pripovedih.

Joe Rosenthal: Raising the flag on Iwo Jima

Zgornja fotografija je ena izmed najbolj ikoničnih fotografij 2. svetovne vojne in morda tudi ena izmed najbolj prepoznavnih fotografij vseh časov – zakaj mislite, da je temu tako? Na povezavi zgoraj si lahko preberete zgodbo o tem, kako fotografija po nizu nesrečnih naključij skoraj ne bi nastala.

Definicija

Kompozicija je razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi umetniškega dela in neke celote (vir: SSKJ).

Kompozicija je ureditev vseh razpoložljivih grafičnih elementov prizorišča v okvir fotografije (vir: Michael Freeman, Fotografov pogled).

Kompozicija je urejenost različnih elementov v izrezu na takšen način, da gledano kot celota podaja neko sporočilo (vir: Whitaker).

Vrste fotografskih kompozicij

Horizontalna kompozicija 

Pri tej gre za horizontalno razporeditev kompozicijskih elementov, ki izhajajo iz težišča slike. Poudarek je na horizontalnih linijah. Horizontalna kompozicija zahteva podolgovat format okvirja in poudarja razsežnost in daljavo.

Vertikalna kompozicija

Je podobna horizontalni, le da so tu likovni elementi razvrščeni vertikalno. Svetlobe in sence se stopnjujejo od težišča slike navzgor ali pa od zgoraj navzdol, če to narekuje vsebina slike. Vertikalna kompozicija terja pokončni format slike.

Diagonalna kompozicija 

Je danes najbolj v veljavi. Likovni elementi so tako razporejeni, da tvori diagonalo slike vodilna linija. Diagonalo predstavljajo razmejitve med svetlobami in sencami, razvrstitev mas in oblik itn. Diagonala teče od leve proti desni ali obratno, pri čemer je prva bolj naravna, ker ustreza načinu gledanja. Večinoma v rabi ležeč format.

Krožna kompozicija 

Je danes manj razširjena. Zlasti v umetniški fotografiji pogosto nastopa krožna kompozicija z vodilnimi linijami v krivuljah, ki so včasih dvakrat zavite v obliki črke S.

Če glede na funkcijo fotografije v kompoziciji sodeluje večje ali manjše število posameznih enot ali elementov ločimo naslednje vrste kompozicij.

Odprta ali raztresena kompozicija 

Odprta je takšna, kjer opazovalec ne vidi celega objekta, temveč se del nahaja izven okvira. Takšen primer je na primer bližnji portret posameznika. Raztresena vsebuje likovne elemente, ki so po formatu fotografije razpršeni neurejeno, npr. ptice v zraku, redko posejana drevesa na polju. Razmiki med objekti v slikovnem polju so relativno veliki, objekti pa niso “strnjeni”, temveč stojijo vsaksebi.

Zaprta ali strnjena kompozicija 

Je prav nasprotni primer prejšnje. Zaprta je vezana na prikaz celotnega objekta znotraj okvirja, npr. celopostavni portret. Strnjena ima majhne razmike med posameznimi objekti v slikovnem polju ali pa jih sploh ni, objekti pa osrediščeni in tvorijo vsebinsko celoto. Primeri zajemajo pogled iz zraka na vas, ki se strne okoli centralnega trga, gosta jata ptic v zraku, mali gozdiček sredi polja ipd.

Simetrična kompozicija

Predstavlja ureditev elementov slike na simetričen način. Zaradi pretiranega vidnega učinka pogosto pritegne pozornost sama po sebi in odvrača pozornost od vsebine. V veliko primerih je toga, deluje ploskovno, nenaravno, dekorativno ter je z umetniškega stališča nezanimiva, ker ne teži k različnost, a obstajajo izjeme.

Nesimetrična kompozicija

Je dinamična, naravna, nevsiljiva, zahteva večje sodelovanje avtorja pri njeni izvedbi, ker vsebuje bistveno več povezav med likovnimi elementi, kot jih je možno opaziti in ustvariti v simetrični kompoziciji.

Statična kompozicija

Vsebinsko jo predstavljajo objekti, ki fizično mirujejo ali so togo postavljeni oz. razvrščeni v okvirju (npr. kot vojaki v vrsti, tihožitje ipd.). Vizualno jo zaznamujejo ravne linije, vertikala in horizontala, postavitev v pravi kot, saj sovpadajo s postavitvijo robov formata in jih dojemamo kot statične.

Dinamična kompozicija

Vsebinsko prevladujejo elementi ujeti v gibanju, npr. športnik v skoku, lev v teku ipd. Likovno pa je značilna razgibana postavitev elementov po formatu, veliki kontrasti svetlo-temno ali toplo-hladno, diagonalne smeri, sečišča smeri ter ponavadi trikotniške in spiralaste oblike. Pomemben vizualni ključ je lahko tudi premišljena raba polja ostrine.

Likovne spremenljivke in stalnice

Ko smo že pri kompoziciji, lahko omenimo še likovne spremenljivke, ki odločilno vplivajo na psihološki vtis ter estetiko fotografije. Te spremenljivke so:

  • velikost in teža (pridevniki),
  • položaj in smer (prislovi kraja v prostoru),
  • število in gostota (števniki).

Poleg  likovnih spremenljivk poznamo tudi likovne stalnice, to so oblike (samostalniki), ki izhajajo iz treh pralikov:

  • enakostraničnega trikotnika,
  • kvadrata in
  • kroga.

Vir: Slavec, D.: Fotografija, Estetika in likovna analiza

Navodila (delo doma)

Današnja vaja bo namenjena prepoznavanju različnih vrst kompozicije. Za vsako od zgoraj naštetih vrst morate narediti vsaj eno fotografijo, ki naj se ujema z opisom. Zaželjeno je, da pri delu uporabite fotoaparat, če to ni možno pa pametni telefon. Pri delu skušajte biti pozorni tudi na druge kompozicijske elemente in jih smiselno uporabite, da dopolnite sporočilnost fotografije: obris, ton, barva, vzorec, tekstura, oblika, velikost, težišče, ravnotežje, gostota, razporeditev, smer pogleda, vodilne linije, okvirjanje, rakurz, svetloba itn. Tema fotografij je poljubna. Fotografije probajte narediti čim bolje, tako da jih boste oddali brez pretiranih popravkov v programski opremi.

Za delo s pametnim telefonom priporočam mobilno aplikacijo VSCO, ki si jo lahko prenesete na naslednji povezavi: https://tinyurl.com/ulec737

Navodila za objavo (delo doma)

  1. Fotografije po izvedeni vaji prenesite na pomnilnik računalnika. Uredite si mapo, kamor boste shranjevali svoje delo.
  2. Na spletu si lahko prenesete preizkusne različice Adobe programske zbirke ali uporabljate brezplačne alternative (npr. Photopea)
  3. Naredite izbor fotografij in izvedite manjše popravke barv, kontrasta, ostrine ipd. Fotografijam ne dodajajte in odvzemajte elementov, dovoljeni so le manjši posegi v obrezovanje okvirja.
  4. Tehnični parametri:
    • ime datoteke: vrsta-kompozicije.jpg (npr. simetricna.jpg)
    • slikovni datotečni format: JPEG
    • barvni prostor: RGB
    • kvaliteta: 60
    • dimenzija daljše stranice: 1600 pikslov
    • ločljivost: 72 ppi
  5. Pripravite 10 fotografij ter jih stisnite v ZIP datotečni format. Zip datoteko (priimek-kompozicija.zip) oddajte preko vmesnika Xooltime.

Cilji učne enote

Dijak/inja zna:

  • z lastnimi besedami razložiti kaj je kompozicija in kakšen pomen ima v fotografiji,
  • našteti in opisati vrste fotografskih kompozicij,
  • prepoznati različne vrste kompozicij v lastnem in tujem delu in zagovarjati izbiro,
  • ustvariti nova fotografska dela s premišljeno rabo različnih kompozicij glede na sporočilo fotografije,
  • med številnimi fotografijami izbrati najboljšo in zagovarjati izbiro.

Gradiva

TIMES 100 PHOTOS – najvplivnejše fotografije vsega časa

Nikon – 5 preprostih pravil o fotografski kompoziciji

Filmska šola – Kompozicija

VISION – Kompozicija

eFotografija – Kompozicija slike

eFotografija – Izrazna fotografija, Recept za dobro fotografijo I. del

B&H – Uvod v fotografsko kompozicijo

8. vaja: Intenzivnost, smer in koherenca

Optične lastnosti svetlobe

Pri 6. vaji ste se že spoznali z barvo svetlobe, ki jo prištevamo med optične lastnosti svetlobe. Današnja vaja je namenjena uporabi svetil za doseganje želenega učinka v fotografiji. Srečali se bomo z vrstami svetlobnih virov glede na namembnost in smer in raziskali, kako postavitev svetila vpliva na videz končne podobe. To nam bo omogočilo nadzor nad našim delom, predvidevanje rezultatov in načrtno uporabo za doseganje konsistence na področju fotografije. Vaja je namenjena delu s studijskimi bliskavicami in raznimi modelirniki svetlobe, ki se uporabljajo za umetno osvetljevanje motiva v fotografiji.

V splošnem ločimo točkaste svetlobne vire, ki so majhni glede na oddaljenost od motiva in razpršene svetlobne vire, ki so veliki glede na oddaljenost od motiva. Med prve prištevamo sonce, hišne žarnice, baterijske svetilke, avtomobilske žaromete in bliskavice. V drugo skupino pa sodi oblačno nebo, bela stena, fluorescentna sijalka itn.

Intenzivnost svetlobe

Ena izmed najpomembnejših lastnosti svetlobe, ki jo mora vsak fotograf poznati in razumeti, je zakon, ki se ukvarja z razmerjem med oddaljenostjo objekta fotografiranja in izvorom svetlobe na eni strani ter intenzivnostjo svetlobe, ki doseže objekt. Fizikalni zakon pravi, da jakost svetlobe pada s kvadratom razdalje. Vsakič ko povečamo oddaljenost objekta od izvora svetlobe, se intenzivnost svetlobe na objektu zmanjša za kvadrat te razdalje. Poenostavljeno to pomeni da, ko svetilo odmaknemo za dvakratno razdaljo, ravno prepolovimo količino svetlobe na motivu. To lahko predstavimo z naslednjo enačbo:
I=1/d^2

pri čemer oznaka I pomeni intenzivnost, d pa oddaljenost svetlobnega vira od motiva.

Vir: http://www.isz.si/intenzivnost-svetlobe.html

Vrste svetlobnih virov glede na namembnost in smer

GLAVNO SVETILO (key light)
Glavno svetilo je osnovni položaj svetila, ki ustvarja razpoloženje, nakazuje smer izvora svetlobe, logiko svetlobne postavitve in razkriva obliko objekta. S to postavitvijo ustvarjamo osnovne sence na objektu. Ponavadi ga postavimo tako, da prihaja samo iz ene smeri (npr. okno, sonce …) Kadar se objekt premika, moramo včasih uporabiti več glavnih svetil. Glavno svetilo lahko pravzaprav postavimo kjerkoli, vendar se v praksi držimo načela, da ga postavimo tako, da razkrije osnovne informacije o motivu, da osvetli prizorišče ali poudari osrednji motiv.

(DO)POLNILNO SVETILO (fill light)
Dopolnilno svetilo je praviloma postavljeno komplementarno glede na izvor glavnega svetila. Ključno je, da z njim določamo mehkobo senc na objektu in bolj določeno izrišemo motiv. Kot izvor dopolnilne svetlobe lahko uporabimo tudi obstoječe vire, predvsem pa odboje. Pri tem lahko uporabimo odbojnike ali pa stene in druge objekte, ki jih najdemo na prizorišču.

PROTISVETLOBA oz. ZADNJA LUČ (rim light)
Značilno za protisvetlobo je, da prihaja iz smeri, ki je nasprotna optični osi glavnega svetila. Postavitev svetila, ki se nahaja za motivom, dodaja svetel sij okoli njega (obstret) in doseže polno vrednost, kadar je luč postavljena proti smeri gledanja – motiv postane silhueta. Tovrstna postavitev svetila lahko ustvarja lep obris okoli objekta – korono, podobno kakor ob sončnem mrku sonce. Protisvetlobo praviloma uporabljamo kot tretje svetilo, da ločimo motiv od ozadja.

SCENSKA SVETILA oz. SVETILA ZA OZADJE (background, set light)
Svetilo za ozadje ali scensko svetilo se uporablja za osvetljevanje ozadja. Paziti moramo na to, da jo ustvarjalno razpršimo in ne ustvarjamo monotonih svetlobnih ploskev.

RAZPOLOŽLJIVA oz. AMBIENTALNA SVETLOBA (ambient light)
Razpoložljiva svetloba sama na sebi ni tako pomembna – razen pri nezahtevnih ali nizkoproračunskih produkcijah, kjer jo uporabimo kot osnovni vir svetlobe – temveč je bolj pomembna v smislu oblikovanja kontrastnega razmerja.

Vir: http://www.isz.si/smer-svetlobe.html

Studio Lighting Deconstructed: Exploring Photography with Mark Wallace

Tritočkovna postavitev svetil

Tritočkovna postavitev svetil se pogosto uporablja za osvetljevanje ljudi v fotografiji in filmu.
Postavi glavno svetilo prvo, saj bodo ostala služila kot podpora glavnemu. Poskrbi, da je svetilo zamaknjeno glede na os fotografiranja približno pod kotom 45 stopinj horizontalno in 45 stopinj vertikalno. Posledica uporabe enega samega svetila so temne sence in kontrasten, dramatičen izgled fotografije.
Za dosvetlitev senc na motivu uporabimo dopolnilno svetilo. To naj bi imelo približno polovico jakosti glavnega svetila. Jakost svetlobe lahko uravnavamo na različne načine: z odmikom, zmanjšanjem moči, uporabo svetlobnega sita ali drugih modifikatorjev svetlobe. Zelo pomembno je, da dopolnilno svetilo ne ustvarja novih senc. Namesto svetila lahko uporabite za dopolnitev senc tudi odbojnik, steno, ozadje ipd.
Zadnja luč poskrbi za ločevanje motiva od ozadja s svetlim sijem okrog motiva. To svetilo postavimo za motiv in nad motiv, tako da seva približno pod kotom 45 stopinj. Paziti moramo, da svetloba ne vstopi neposredno v objektiv, saj lahko povzroči nezaželene odboje.
Vir: http://www.izzyvideo.com/three-point-lighting/

Pogosto se za uravnavanje kakovosti svetlobe uporabljajo razni modelirniki svetlobe. Pri delu v studiu bomo spoznali reflektor, “softbox“, dežnik, stožec, “stripbox” in “beauty dish“. Vsem je skupno, da svetlobo razpršijo in tako ustvarijo mehkejše prehode med svetlimi in temnimi deli. Z uporabo različne velikosti modelirnikov, postavitve svetil in odmika od motiva, spreminjanjem intenzivnosti svetlobnega vira pa so lahko učinki, ki jih dosežemo precej različni.

Light Modifiers: Ep 240: Digital Photography 1 on 1

Navodila za objavo

  1. Fotografije po izvedeni vaji uvozite v program Adobe Lightroom in ustvarite kopijo na trdi disk računalnika s funkcijo Import v mapo /portret.
  2. Izberite svojo portretno fotografijo v programu Adobe Lightroom in jo poljubno obdelajte. Fotografijo pripravite v pokončnem okvirju z razmerjem stranic 2 : 3.
  3. Tehnični parametri:
    • ime datoteke: priimek-portret.jpg
    • slikovni datotečni format: JPEG
    • barvni prostor: sRGB
    • kvaliteta: 60
    • dimenzija daljše stranice: 1600 pikslov
    • ločljivost: 72 ppi
  4. Fotografijo oddajte preko vmesnika Xooltime. Odgovorite tudi na zastavljena vprašanja.

Cilji učne enote

Dijak/inja:

  • pozna in upošteva pravila varnega dela v studiu,
  • razloži upad intenzivnosti svetlobe in izračuna vrednost iz dane enačbe,
  • pozna in opredeli vrste svetil glede na namembnost in smer,
  • samostojno postavi svetila v studiu,
  • smiselno uporabi modelirnike svetlobe glede na njihov namen,
  • spreminja položaj in intenzivnost svetlobe za doseganje želenega učinka.

Gradiva

Virtualni studio

Tritočkovna osvetlitev

Strobist – learn to light

Three Point Lighting: Learn How to Use the Key, Fill, and Back Lights

A Beginner’s Guide to the Basic Studio Lighting Setup for Portraits

Cross-Lighting

7 Techniques For Modifying Light

7. vaja: Bliskavica

BLISKAVICA

​Umetni svetlobni vir, ki se ga fotografi pri svojem delu največkrat poslužujejo za dosvetljevanje motiva je bliskavica. Poznamo jih celo vrsto: od tistih najpreprostejših vgradnih do največjih studijskih.  Bliskavica ni obvezna za fotografiranje, je pa med najpomembnejšimi dodatki za fotoaparat, zato jo uvrščamo skupaj s fotoaparatom in objektivom v celosten fotografski sistem.

Bliskavice se ločijo predvsem po vodilnem številu (ang. guide number), ki je mera, “kako daleč bliskavica nese”. Ločijo se po elektroniki in funkcijah, ki so vgrajene v njih. Ločijo pa se tudi po tem, če imajo vrtljivo glavo. To je zelo pomembno, saj lahko na ta način blisk preusmerimo v neko odbojno površino (strop, stena, odbojnik), kar nam da mehkejšo razpršeno svetlobo. Pri tem pa moramo paziti, da je ta odbojna površina bele barve, sicer se bo barva te površine prenesla na našo sliko.
Bliskavica fotoaparatu in s tem slikovnemu senzorju dovaja dodatno svetlobo. Ta je potrebna v slabih svetlobnih razmerah (mrak, noč, notranjost prostorov, senca) ali pa takrat, ko močna svetloba presvetli predmet (npr. človeški obraz), tako da je del, ki je na senčni strani, pretemen. Temu slednjemu pravimo tudi dosvetljevanje, izenačevanje (ang. fill-in)

Sestavni deli bliskavice so:

  • Glava: tu je svetilo. Boljši modeli imajo vrtljivo glavo (navpično od -10 ali 0 do 90, vodoravno v eno smer 90, v drugo pa 180 stopinj) in cev, ki debelino svetlobnega snopa prilagaja goriščnici na zoom objektivu.
  • Telo: vsebuje elektroniko, pri boljših modelih je na hrbtni strani tudi pregleden LCD zaslon.
  • Noge: nastavek za fotoaparat s konektorji.
  • Priključek za dodatno napajanje z energijo.
  • Priključek za priklop na dodatno bliskavico ali usmerjevalnik več bliskavic.

V glavi bliskavice je steklena cev, v kateri je plin Xenon. Kot večina plinov je Xenon električni izolator. Ko atome Xenona spravimo pod visoko napetost, nastopi ionizacija, plin postane prevoden in Xenonovi atomi zasvetijo v svetlobi podobni sončni. Ravno zato se v bliskavicah uporablja Xenon. V bliskavici pravzaprav nastopita dva električna kroga. Prvi, kot že omenjeno, skrbi za ionizacijo plina v cevi in s tem za nastanek bliska, drugi pa sproži zaklop v kameri. Vsak blisk traja tipično med 1/10.000 in 1/100.000 sekunde.

Zelo pomembno in na začetku težavno je usklajevanje razpoložljive/naravne osvetlitve (ang. ambient light) in svetlobe bliskavice za doseganje pravilne osvetlitve v fotografiji. Zaradi izjemno kratkega časa bliska je svetlost motiva v posnetku, ki je pretežno osvetljen z bliskavico, odvisna samo od velikosti zaslonke, čas zaklopa pa nima vidnejše vloge. Svetlost preostalih motivov v posnetku (npr. ozadje) pa določamo poleg zaslonke tudi s časom zaklopa. Tako lahko zelo natančo uravnavamo ravnovesje med svetlostjo glavnega motiva in njegovo okolico.

Vodilno število

Vodilno število (ang. Guide Number – GN) je mera za jakost svetlobe, ki lahko pride iz neke bliskavice. Pove nam, koliko svetlobe mora priti iz bliskavice, da bo fotografirani predmet še pravilno osvetljen. Odvisno je od razdalje do predmeta in od odprtine zaslonke.
Vodilno število = Razdalja x Zaslonsko število
Največje vodilno število je običajno podano za občutljivost ISO 100 in za objektiv z goriščno razdaljo 50 mm. Višja, kot je občutljivost slikovnega senzorja (ISO) in daljša kot je goriščna razdalja (manjši zorni kot objektiva), večje je vodilno število.

Primer
Parametri: ISO 200, f/8 in GN (50 mm) = 40. Izračunajmo največjo razdaljo, kjer lahko še stoji predmet, da bo pravilno osvetljen s svetlobo iz bliskavice! Upoštevati še moramo, da zaradi 2x občutljivejšega filma zmanjšamo zaslonsko št. za eno stopnjo.
Razdalja = Vodilno št. / Zaslonsko št. = 40 / (8 / 1.4) = 40 / 5.6 = 7.1 m
(Seveda pa je vedno priporočljivo vzeti malo rezerve (cca. 10 %) in predmet imeti pol do en meter bližje.)

Sinhronizacija bliskavice

Bliskavica zasveti šele takrat, ko je odkrita vsa slika na slikovnem senzorju. Če se spomnimo delovanja zaves na zaklopu, ugotovimo, da obstaja določena časovna omejitev. Prva zavesa namreč potuje preko slike nekaj časa in dokler povsem ne odkrije filma, bliskavica ne more zasvetiti. Tej časovni omejitvi pravimo maksimalni sinhronizacijski čas (ang. max flash synchronization speed). V krajšem času, predno prva zavesa v celoti ne odkrije filma, bliskavica ne more zasvetiti – sicer bi bil del filma neosvetljen. Večina sodobnih bliskavic ima sinhronizacijski čas krajši od 1/200 s. To velja pri standardni operaciji bliskavice, ko vsa svetloba pride v enem samem močnem blisku.

Prva zavesa (ang. front curtain sync)

V primeru sinhronizacije bliskavice na prvo zaveso, blisk nastopi takoj zatem, ko prva zavesa odkrije slikovni senzor. Po izpostavitvi blisku, slikovni senzor fotoaparata še nekaj časa zajema razpoložljivo svetlobo iz okolice. V našem primeru, bi torej dobili jasen obris tekačice, kateremu bi sledila zabrisana svetloba sled v smeri, kamor se je tekačica premikala po izpostavitvi blisku.
Tovrstni način fotografije ne deluje naravno, saj bi bilo zaradi časovnega sosledja bolj logično, da bi se sled gibanja zarisala za njo (pogosto se tudi zgodi, da motivi osvetljeni z bliskom na takšen način delujejo transparentno). Potrebujemo torej drugačen pristop k fotografiranju.

Druga zavesa (ang. rear curtain sync)

V primeru sinhronizacije bliskavice na drugo zaveso, blisk nastopi tik preden začne druga zavesa zaklopa prekrivati slikovni senzor. Tako je premikajoč motiv najprej izpostavljen razpoložljivi svetlobi, v zadnjem trenutku zajemanja slike pa še blisku. Zamazana sled je torej za kolesarjem, na koncu sledi pa dobimo jasen obris kolesarja.
Tovrstni način fotografiranja za opazovalca deluje bolj naravno, saj je upoštevano časovno sosledje dogodkov, pri fotografiji z dolgim osvetlitvenim časom.
Slikanju z bliskavico in dolgim časom osvetlitve pravimo tudi slikanje z dolgim sinhronizacijskim časom (ang. Slow-shutter Sync).

“High speed sinhronizacija”

Pri standardni sinhronizaciji bliskavice smo spoznali omejitev, ki jo postavlja hitrost prehoda zavese čez film. Zato so se tehniki domislili trika, s katerim se da uporabiti bliskavico tudi pri časih, ki so hitrejši od maksimalnega sinhronizacijskega časa. Trik je v tem, da se slikovni senzor ne osvetli z enim bliskom iz bliskavice, temveč bliskavica oddaja vrsto kratkih bliskov, ki med premikanjem zavese pas za pasom osvetljujejo film. Tako pridemo tudi do najkrajših časov zaklopa, ki jih omogoča fotoaparat. Slabost omenjenega pristopa pa je ta, da se vodilno število in s tem največja razdalja do objekta s krajšanjem časa pod največji sinhronizacijski, drastično manjša. Zato “high-speed” časi praktično niso uporabni za slikanje ponoči in pri zelo šibki svetlobi, temveč podnevi za dosvetljevanje in slikanje portretov pri majhni globinski ostrini (veliki zaslonki ob silno kratkem času).

Vir: http://www2.arnes.si/~ljuad7/bliskavica.html

How to shoot in Hi-Sync with a Skyport Plus HS

Primeri nalog za vajo

1. Bliskavica vgrajena v ohišje fotoaparata
Poiščite nastavitve bliskavice vgrajene v ohišje fotoaparata. Naredite nekaj portretnih fotografij z različnimi vrednostmi zaslonke in osvetlitvenega časa. Preizkusite tako načine delovanja E-TTL II in M. Spreminjajte oddaljenost med motivom in fotoaparatom. Uporabite znanja o izračunu vodilnega števila za doseganje pravilne osvetlitve motiva z uporabo bliskavice.

2. Zunanja bliskavica na ohišju fotoaparata
Bliskavico vstavite v “hot-shoe” fotoaparata. Z različnimi nastavitvami bliskavice fotografirajte statične motive s krajšimi osvetlitvenimi časi. Spreminjajte smer bliskavice, tako da motiv osvetljujete neposredno, svetlobo odbijate od stropa ali stene ipd. Nato fotografirajte premikajoče motive z daljšimi osvetlitvenimi časi. Raziščite, kje se nastavi sinhronizacija bliskavice na prvo in drugo zaveso zaklopa. Eksperimentirajte z različnimi vrednostmi za doseganje različnih učinkov. Pri delu z daljšimi osvetlitvenimi časi je nujna uporaba stojala.

3. Bliskavica kot samostojna enota
Bliskavico snemite s fotoaparata in jo uporabite kot samostojen vir svetlobe s pritiskom na gumb “TEST”. Tako, lahko osvetlite motiv iz različnih smeri ali naredite večkratno ekspozicijo v enem posnetku z uporabo dolgih osvetlitvenih časov.

4. Proženje bliskavice z optično povezavo
Nastavite vgrajeno bliskavico tako, da lahko prožite zunanjo bliskavico s svetlobnim signalom. Z uporabo kratkih osvetlitvenih časov eksperimentirajte s smerjo svetlobe in objekt osvetlite iz različnih smeri, tako, da ustvarite nove zanimive učinke v fotografiji.
* V profesionalne namene se uporabljajo radijski prožilci, ki so bolj zanesljivi.

5. Uporaba modelirnikov svetlobe
Če ste že uspeli narediti vse prej naštete vaje lahko uporabite različne modelirnike svetlobe, ki spreminjajo svetlobni snop. Tako lahko v večini primerov svetlobo dodatno razpršite, sence postanejo mehkejše, prehodi med sencami in osvetljenimi predeli pa manj trdi. Ker tovrstna svetloba zakriva linije, gube, in teksturo na splošno, je odlična za ustvarjanje t.i. »glamour« videza. Tovrstna svetloba naredi človeški obraz bolj privlačen.

EOS 70D Training Video: Part 15 – Flash control

 

How To Setup Canon 430EX-III-RT For Wireless Flash

Balancing Flash with Low Ambient Light: Take and Make Great Photography with Gavin Hoey: AdoramaTV

Cilji učne enote

Dijak/inja:

  • razloži razmerje med oddaljenostjo svetlobnega vira in intenzivnostjo svetlobe,
  • razloži delovanje bliskavice in našteje in opiše glavne sestavne dele,
  • pozna izračun vodilnega števila in zna izračunati manjkajoče vrednosti,
  • pozna in razloži pojme sinhronizacijski čas in sinhronizacija na prvo in drugo zaveso ter jih ponazori s primerom,
  • uporabi bliskavico na ohišju fotoaparata in z uporabo načina daljinskega proženja (z bliskavico ohišja fotoaprata in radijskimi prožili) tudi bliskavico kot samostojno enoto,
  • uporabi bliskavico za ustrezno dosvetlitev motiva in doseganje posebnih učinkov v fotografiji.

Gradiva

B&H: Ravnovesje beline in barvna temperatura

Canon: Ravnovesje beline

Bliskavica

Canon 430 EX III-RT – navodila za uporabo 

HS-HSS Elinchrom

Kako fotografirati v načinu Hi-Sync

Spletni kalkulator za izračun vodilnega števila

6. vaja: Temperatura svetlobe

Svetlobni viri

Glavni naravni, primarni vir sonce, zato se pri osvetljevanju po njem pogosto ravnamo. Sončna svetloba se čez dan precej spreminja, v skladu s tem pa je potrebno prilagoditi tudi nastavitve fotoaparata. Poleg sončne svetlobe podnevi na izgled fotografije zelo vpliva tudi osvetlitev, ki prihaja od neba, ki deluje kot vir svetlobe in da v sencah značilno modro barvo. Poleg naštetih naravnih virov je pogosta raba umetnih svetlobnih virov, s katero skušamo poustvariti učinke naravnih svetlobnih virov. V fotografiji uporabljamo trenutne svetlobne vire, bliksavice, pri snemanju pa se poslužujemo kontinuirnih svetlobnih virov.

Temperatura svetlobe

Pri tokratni vaji bomo spoznali, kakšen je pomen nastavitve beline (angl. white balance) v fotoaparatu za pravilno upodobitev barv na fotografskem posnetku. Ravnovesje beline nastavimo z vrednostjo barvne temperature, ki je izražena v Kelvinih (K). Bela svetloba je sestavljena iz svetlobe vseh barv vidnega dela spektra. Standardna, povprečna dnevna svetloba ima vrednost približno 5500-5600 K. Svetlobni viri, ki imajo nižjo vrednost v Kelvinih imajo opazen zamik v rumene tone, nasprotno imajo svetlobni viri z višjo vrednostjo Kelvinov modrikast ton.
Glavni namen nastavitve beline je, da nevtralne barve (bela, odtenki sive in črna) ostanejo takšne, brez dodanega barvnega tona. Če slikamo v *.raw datotečnem formatu lahko izgled barv naknadno popravimo v namenskem programu brez izgube kvalitete slike (to ne velja za zajem slike v *.jpeg datotečnem formatu ali pri zajemu videa).

Težave nam povzročajo predvsem motivi, kjer sta prisotna dva vira svetlobe z različno barvno temperaturo.
Večina digitalnih fotoaparatov ima že nekaj prednastavljenih vrednosti barvne temperature:

  • žarnica z wolframovo nitko: 3200 K
  • fluorescentna sijalka: 4000 K
  • bliskavica: 5200 K
  • dnevna svetloba: 5500 K
  • oblačno: 6000 K
  • senca: 7000 K
  • avtomatska nastavitev
  • ročna nastavitev (iz slikovne datoteke ali v Kelvinih)
Slika 1: Barvna temperatura svetlobnih virov (vir fotografije: http://philipbloom.net/blog/guest-post-understanding-video-lighting)

Navodila

Razdelite se v pet skupin. Poiščite tri različne izvore svetlobe v šoli in njeni okolici (primer: šolski hodnik, bliskavica, ulična svetilka, dnevna svetloba, podhod itd.). V vsakem od različnih pogojev osvetitve naredite 3 portrete z različnimi nastavitvami beline. Skupaj izvedite 9 fotografij/dijaka.

1. primer: ročna nastavitev, žarnica z wolframovo nitko, dnevna svetloba

​2. primer: ročna nastavitev, fluorescentna sijalka, senca

3. primer: ročna nastavitev, bliskavica, oblačno

4. primer: ročna nastavitev, žarnica z wolframovo nitko, oblačno

5. primer: ročna nastavitev, dnevna svetloba, senca

Lightroom 5 tutorial: Understanding white balance and color temperature | lynda.com

Navodila za objavo

  1. Fotografije po izvedeni vaji uvozite v program Adobe Lightroom in ustvarite kopijo na trdi disk računalnika s funkcijo Import v mapo /temperatura svetlobe.
  2. Tehnični parametri:
    • ime datoteke: priimek-temp-x.jpg (x – zaporedna številka)
    • slikovni datotečni format: JPEG
    • barvni prostor: sRGB
    • kvaliteta: 60
    • dimenzija daljše stranice: 1600 pikslov
    • ločljivost: 72 ppi
  3. Fotografije stisnite v datotečni format ZIP in preimenujte datoteko v priimek-temp.zip ter jo oddajte preko vmesnika Xooltime. Odgovorite tudi na zastavljena vprašanja in napišite kratek komentar.

Cilji učne enote

Dijak/inja:

  • zna nastaviti belino na fotoaparatu,
  • zna povezati barvo svetlobe s primerljivo temperaturo svetlobnega vira,
  • uporabi primerno nastavitev beline za doseganje želenega učinka,
  • razloži zakaj imajo predmeti na fotografiji določen barvni nadih.

Gradiva

B&H: Nastavitev beline in barvna temperatura

Canon: Nastavitev beline

5. vaja: Goriščna razdalja

Goriščna razdalja

Prvenstvena naloga fotografa je, da z izrezi pokaže KAJ in KJE se dogaja. Pri tem velja, da široki izrezi razkrivajo prostor, ožji v katerih vidimo človeško postavo in njen del razkrivajo dogajanje in dejanja, bližnji posnetki pa dajejo poudarke. Goriščna razdalja vpliva na slikovni kot zajema in na izrez fotografije in je tesno povezana s kompozicijo. Goriščno razdaljo podajamo v milimetrih.

Goriščna razdalja objektiva je razdalja med lečo in slikovnim senzorjem, ko je objekt interesa oster in se ponavadi podaja v milimetrih (npr. 28 mm, 50 mm ali 100 mm). V primeru “zoom” objektivov (objektivov s spremenljivo goriščno razdaljo) sta podani najnižja in najvišja vrednost goriščne razdalje, npr. 18–55 mm.

Kot zajema določa izrez, ki ga bo zajel slikovni senzor fotoaparata in se ponavadi podaja v stopinjah. Širokokotni objektivi (objektivi s kratko goriščno razdaljo, 35 mm* ali manj) imajo večji kot zajema, teleobjektivi (objektivi z daljšo goriščno razdaljo, 70 mm* ali več) pa manjši kot zajema. Normalni/navadni objektivi imajo goriščnico približno enako diagonali pravokotnika slikovnega materiala (cca. 50 mm* goriščna razdalja)  S spreminjanjem goriščne razdalje se spreminja kot zajema in izrez.

Širokokotni objektivi zajemajo večje področje in imajo širši izrez kot teleobjetivi, kjer je kot zajema manjši, objekti pa izgledajo večji, kot jih dojemamo z očmi. Če fotografiramo enako oddaljen objekt s širokokotnim in teleobjektivom bo v prvem primeru objekt z manjšanjem goriščne razdalje izgledal vedno manjši, z večanjem pa se bo povečala tudi navidezna velikost objekta.
* Vse vrednosti so podane za fotoaparate s slikovnim senzorjem polnega formata.

vpliv slikovnega senzorja

Med digitalnimi zrcalno-refleksnimi fotoaparati v glavnem ločimo med fotoaparati polnega formata (“full frame”) s slikovnim senzorjem velikosti 24 x 36 mm in s faktorjem izreza, ki ne pokrivajo polnega formata. Fotoaparat s faktorjem izreza navidezno poveča goriščno razdaljo, zato izračunamo ekvivalentno goriščno razdaljo objektiva:

  • Canon fotoaparat; senzor velikosti: 22,2 x 14,8 mm; faktor izreza: 1,6 x
  • Nikon fotoaparat: senzor velikosti: 24 x 16 mm; faktor izreza: 1,5 x

Navodila

Nastavite primerne nastavitve zaslonke, osvetlitvenega časa in ISO vrednosti za primerno osvetljeno fotografijo. Skušajte nastaviti vse nastavitve z ročno nastavitvijo osvetlitve M (manual). Vzemite 2 objektiva s spremenljivo goriščno razdaljo (18–55 mm in 75–300 mm)

Spreminjanje goriščne razdalje: Izvedite serijo šestih fotografij s spreminjanjem goriščne razdalje. Motiv in oddaljenost fotoaparata od motiva naj se ne spreminjata. Uporabite goriščne razdalje: 18 mm, 30 mm, 50 mm, 75 mm, 135 mm in 200 mm.

Ohranjanje izreza: Izvedite serijo šestih fotografij, kjer spreminjate goriščno razdaljo in oddaljenost fotoaparata od motiva tako, da ohranite enak izrez. Uporabite goriščne razdalje: 18 mm, 30 mm, 50 mm, 75 mm, 135 mm in 200 mm.

Navodila za objavo

  1. Fotografije po izvedeni vaji uvozite v program Adobe Lightroom in ustvarite kopijo na trdi disk računalnika s funkcijo Import v mapo /objektiv.
  2. Izvedite svetlostne in barvne popravke na fotografijah. Le-ti naj bodo za vse fotografije skladni. Izvozite vseh 12 fotografij.
  3. Tehnični parametri:
    • ime datoteke: priimek-GR-x.jpg (x – zaporedna številka)
    • slikovni datotečni format: JPEG
    • barvni prostor: sRGB
    • kvaliteta: 60
    • dimenzija daljše stranice: 1600 pikslov
    • ločljivost: 72 ppi
  4. Fotografije stisnite v datotečni format ZIP in preimenujte datoteko v priimek-GR.zip ter jo oddajte preko vmesnika Xooltime. Odgovorite tudi na zastavljena vprašanja.

Cilji učne enote

Dijak/inja:

  • definira in razloži pojem goriščne razdalje,
  • definira širokokotni, normalni in teleobjektiv
  • skicira razliko v kotih zajema med različnimi objektivi,
  • uporabi različne objektive glede na njihovo namembnost,
  • oceni goriščno razdaljo objektiva in poustvari fotografijo zajeto pri določeni goriščni razdalji glede na navidezno velikost objektov v fotografiji,
  • preračuna ekvivalentne goriščne razdalje za Canon fotoaparate s faktorjem izreza.

Gradiva

B&H – Objektivi in goriščna razdalja

Nasveti ob nakupu objektiva

Canon – Simulator kotov zajema

Nikon – simulator objektivov

Nikon – Goriščna razdalja in kot zajema

B&H – Faktor izreza

4. vaja: ISO vrednost

ISO Vrednost

Svetlobna občutjivost se podaja z uveljavljeno vrednostjo ISO (speed). Vpeljala jo je mednarodna organizacija ISO (International Organization for Standardization).

Analogna fotografija

Fotografi, ki so uporabljali analogni postopek za zajem fotografij, so morali ob nakupu fotografskega filma, sprejeti tudi odločitev o občutljivosti tega filma na svetlobo. Velikokrat je bila le-ta podana kot del imena filma (npr. Kodak Gold 200). Občutljivost filma je bila odvisna od velikosti svetlobno občutljivih zrnc srebrovega bromida in karakteristik kemikalij uporabljenih v proizvodnji filma.

Slika 1: Fotografski film z občutljivostjo ISO 800 (vir: https://static.bhphotovideo.com/explora/sites/default/files/styles/960/public/film.jpg?itok=tF6aXDlr)
digitalna fotografija

Velika prednost digitalnih fotoaparatov je možnost poljubne nastavitve občutljivosti slikovnega senzorja na svetlobo. Vsak slikovni senzor ima osnovno (navadno najnižjo) vrednost, pri kateri ne slabi ali ojačuje električnih signalov – fotografija je najbolj kakovostna.
Čeprav je vrednost ISO standardizirana, se med posameznimi modeli fotoaparatov pokažejo razlike med posnetki. Vzrok je lahko novejša tehnologija izdelave slikovnega senzorja, ali manjše število megapikslov in s tem večja površina posamezne na svetlobo občutljive točke. Fotoaparati polnega formata imajo prednost pred t.i. senzorji s faktorjem izreza ravno zaradi fizično večje dimenzije slikovnega senzorja.
Scenski način delovanja P (Program), samodejno nastavlja zaslonko in osvetlitveni čas fotoaparata glede na izbrano goriščno razdaljo, ISO vrednost pa nastavimo ročno.

Slika 2: Prikaz nastavitve ISO vrednosti na digitalnem fotoaparatu (vir: https://static.bhphotovideo.com/explora/sites/default/files/styles/960/public/top-camera.jpg?itok=BJ2jVFzb)
pomen iso vrednosti

Nastavitev ISO vrednosti je izjemnega pomena v fotografiji, saj skupaj z zaslonko in osvetlitvenim časom določa ekspozicijo fotografije. To vpliva na obliko, strukturo, teksturo in barve fotografskega posnetka.

Višja ISO vrednost:

  • večja občutljivost na svetlobo,
  • več šuma/manj kakovosten posnetek,
  • nepravilna barvna reprodukcija,
  • zmanjšan kontrastni razpon.

Nižja ISO vrednost:

  • manjša občutljivost na svetlobo,
  • manj šuma,
  • večji kontrastni razpon,
  • bolj kakovosten posnetek.

iso-sensitivity
Slika 3: Primerjava dveh ISO vrednosti in zapisa slike s senzorja DSLR fotoaparata, levo ISO 100, desno ISO 3200 in opazen porast šuma v sliki (vir: https://www.exposureguide.com/exposure/, dostopno 3. 11. 2018).

Navodila

V skupinah po trije ali štirje pripravite načrt za fotografiranje fotozgodbe. Fotozgodba mora biti sestavljena iz šestih fotografij. Fotozgodba mora imeti jasno sporočilo. Fotografirajte v scenskem načinu P (Program). Prva fotografija v seriji naj bo zajeta pri ISO vrednosti 100, potem pa za vsako naslednjo fotografijo uporabite 2x višjo ISO vrednost (200, 400, 800, 1600, 3200). Vsaka skupina naj izdela vsaj eno fotozgodbo. Če vam ostane čas, nadaljujete z drugo, tretjo itd.

Navodila za objavo

  1. Fotografije po izvedeni vaji uvozite v program Adobe Lightroom in ustvarite kopijo na trdi disk računalnika s funkcijo Import v mapo /ISO.
  2. Izvedite svetlostne in barvne popravke na fotografijah. Le-ti naj bodo za vse fotografije skladni. Izvozite 6 fotografij, ki sestavljajo enotno fotozgodbo.
  3. Tehnični parametri:
    • ime datoteke: priimek-ISO-x.jpg (x – zaporedna številka)
    • Fotografije morajo imeti zaporedne številke v enaki obliki, kot si sledijo v zaporedju zgodbe!
    • slikovni datotečni format: JPEG
    • barvni prostor: sRGB
    • kvaliteta: 60
    • dimenzija daljše stranice: 1600 pikslov
    • ločljivost: 72 ppi
  4. Fotografije stisnite v datotečni format ZIP in preimenujte datoteko v priimek-ISO.zip ter jo oddajte preko vmesnika Xooltime. Odgovorite tudi na zastavljena vprašanja.

Cilji učne enote

Dijak/inja:

  • razume kaj je ISO vrednost in kako vpliva na fotografijo,
  • razloži razliko pri uporabi ISO vrednosti v analogni in digitalni fotografiji,
  • razložiti povezavo med ISO vrednostjo, zaslonko in časom osvetlitve,
  • uporabi P (Program) scenski način delovanja fotoaparata in zajame tehnično korektno fotografijo,
  • uporabi različne ISO vrednosti glede na okoliščine, v katerih fotografira,
  • izdela serijo fotografij, ki skupaj tvorijo zaključeno celoto.

Gradiva

Kaj je ISO?

B&H: razumevanje nastavitve ISO

Wikipedia: Film speed

Digital Photography Review: Image comparison

3. vaja: Zaklop

Zaklop

Zaklop prepusti svetlobo do svetlobno občutljive snovi (npr. slikovnega senzorja) za določen čas. Osvetlitveni čas je v idealnem primeru dolg točno toliko, kolikor je potrebno za pravilno osvetlitev posnetka. Zaklop je lahko mehanski, večina digitalnih fotoaparatov pa ima vgrajen elektronski zaklop. Danes je v veljavi mednarodno standardizirana lestvica osvetlitvenih časov, ki jih lahko podamo v dveh oblikah. Osvetlitveni časi so lahko različno dolgi (večina sodobnih fotoaparatov podpira čase med 14000 s in 30 s). Posebnost je “neskončen” osvetlitveni čas, pri katerem fotoaparat zajema svetlobo toliko časa, dokler snemalec pritiska na sprožilec (t.i. “bulb”).

Video: Upočasnjeni posnetek delovanja mehanskega zaklopa enookega digitalnega zrcalno-refleksnega fotoaparata Canon 5D MkII

Lestvica osvetlitvenih časov

Zaklop omogoča nastavitev vrste različnih osvetlitvenih časov. Če vrednost časa pomnožimo z 2 se čas podaljša, podvojimo osvetlitev posnetka. Nasprotno, če vrednost časa delimo z 2, prepolovimo količino vpadne svetlobe. Sistem je enakovreden celim zaslonskim številom (glej: vaja 2) in celim vrednostim ISO (glej vaja 4).

Za osvetlitvene čase na začetku lestvice (30 s, 15 s, 8 s itd.) pravimo, da so dolgi. Za osvetlitvene čase na koncu lestvice (12000 s, 14000 s itd.) pa, da so kratki.

Če osvetlitveni čas spremenimo iz 1125 s na 160 s smo ga podaljšali, če pa čas spremenimo iz 160 s na 1125 s smo ga skrajšali.

30 15 8 4 2 1 12 14 18 115
130 160 1125 1250 1500 11000 12000 14000 18000 116000

Tabela 1: Oblika zapisa mednarodne lestvice osvetlitvenih časov, podanih v sekundah.

30″ 15″ 8″ 4″ 2″ 1″ 2 4 8 15
30 60 125 250 500 1000 2000 4000 8000 16000

Tabela 2: Druga oblika zapisa standardnih osvetlitvenih časov, brez zapisanih ulomkov. Vrednosti so enakovredne vrednostim prikazanim v tabeli 1.

vpliv na izris posnetka

Na posnetku se izriše vse dogajanje  v kotu zajema objektiva od trenutka, ko se zaklop odpre, do trenutka, ko se zapre. Če fotoaparat pritrdimo na stojalo in fotografiramo statičen (nepremičen) motiv, bo tak tudi na posnetku, ne glede na osvetlitveni čas. Če pa se motiv med osvetlitvijo posnetka premika, bo njegova sled “zabrisana”. Stopnja zabrisanosti je odvisna od časa, ki ga uporabimo za zajem posnetka; daljši kot bo čas, bolj bo sled gibanja zabrisana.

Zabrisanost posnetka lahko dosežemo tudi, če je motiv statičen, premika pa se fotoaparat. V primeru premika motiva in fotoaparata pa lahko dobimo zanimive posnetke poznane kot “panning”.

Pravilo najdaljšega osvetlitvenega časa

Neizkušeni fotografi velikokrat (neupravičeno) krivijo svojo opremo za posnetke, ki so nejasni ali “zabrisani”. Da bi se izognili neostrim fotografijam moramo prilagoditi osvetlitveni čas motivu, ki ga fotografiramo in goriščnici, pri kateri zajemamo posnetek. Največkrat so fotografije neostre zaradi neizkušenosti fotografa, ki med zajemanjem posnetka zamakne fotoaparat. Temu se lahko preprosto izognemo z uporabo stojala pri fotografiji. Če stojala ne moremo uporabiti ali ga nimamo pri roki, pa si lahko pomagamo z naslednjim pravilom:

  • za goriščne razdalje ekvivalentne 30 mm ali manj, uporabimo najdaljši osvetlitveni čas 130,
  • za goriščne razdalje ekvivalentne 30 mm ali več uporabimo najdaljši osvetlitveni čas 1/goriščna razdalja objektiva v sekundah (pri 50 mm goriščni razdalji je najdaljši dopustni osvetlitveni čas 150 s).

Navodila

V parih vzemite fotoaparat in stojalo. Eden od vaju naj bo fotograf/inja, drugi pa model. Naredite naslednje kombinacije posnetkov s priporočenimi nastavitvami (14 s, 150 s, 1250 s):

  • motiv se premika proti fotografu/se odmika od fotografa, fotoaparat je pritrjen fiksno;
  • motiv se premika vzporedno glede na položaj fotografa, fotoaparat je pritrjen fiksno;
  • motiv se premika vzporedno glede na položaj fotografa, s fotoaparatom sledite gibanju motiva;
  • med zajemanjem fotografije spremenite goriščnico objektiva ali naredite zanimiv premik fotoaparata in opazujte doseženi efekt.

Fotograf in model se nato zamenjata in vajo ponovita. Če naredita vse zahtevane posnetke lahko eksperimentirata še z drugimi nastavitvami časa zaklopa, goriščnice objektiva in motivi (avtomobili v prometu, prižig luči na semaforju ipd.).

Navodila za objavo

  1. Fotografije po izvedeni vaji uvozite v program Adobe Lightroom in ustvarite kopijo na trdi disk računalnika s funkcijo Import v mapo /Zaklop.
  2. Izvedite svetlostne in barvne popravke na fotografijah. Le-ti naj bodo za vse fotografije skladni. Izvozite 3 fotografije, ki po vašem mnenju najbolje prikazujejo gibanje v posnetku.
  3. Tehnični parametri:
    • ime datoteke: priimek-zaklop-x.jpg (x – zaporedna številka)
    • slikovni datotečni format: JPEG
    • barvni prostor: sRGB
    • kvaliteta: 60
    • dimenzija daljše stranice: 2400 pikslov
    • ločljivost: 72 ppi
  4. Fotografije stisnite v datotečni format ZIP in preimenujte datoteko v priimek-zaklop.zip ter jo oddajte preko vmesnika Xooltime. Odgovorite tudi na zastavljena vprašanja.

Cilji učne enote

Dijak/inja:

  • pozna pomen zaklopa v fotografiji,
  • opiše delovanje zaklopa v digitalnem zrcalnorefleksnem fotoaparatu,
  • razume povezavo med časom osvetlitve in upodobitvijo gibanja na posnetku,
  • razume povezavo med osvetlitvenim časom in zaslonko,
  • pozna in smiselno razloži pravilo najdaljšega osvetlitvenega časa,
  • uporabi različne vrednosti zaklopa glede na željeni učinek v fotografiji,
  • uporabi nastavitve fotoaparata za zajem gibajočega motiva (način samodejnega ostrenja, zaporedni posnetki, način delovanja Tv idr.).

Gradiva

Zaklop (angl. shutter) Wikipedia

Razumevanje osvetlitvenega časa

Nikon – osvetlitveni čas

2. vaja: Zaslonka

Osnove rokovanja z digitalnim enookim zrcalno-refleksnim fotoaparatom

Oglejte si video in se seznanite z delom z digitalnim fotoapratom, ki ga boste uporabljali pri praktičnem pouku.

Zaslonka

Zaslonka (ang. aperture/iris) je mehanska naprava vdelana v objektiv fotoaparata. Z zaslonko uravnavamo količino vpadle svetlobe in želeno polje ostrine. Zaslonko podajamo z zaslonskimi števili. Vrednosti določimo z razmerjem med goriščno razdaljo objektiva in premerom odprtine v objektivu.

Cela zaslonska števila

Za izhodišče vzemimo zaslonko 1. Če imamo objektiv, z goriščnico 50 mm je pri zaslonki 1 premer odprtine objektiva 50 mm.

zaslonka = goriščnica objektiva/premer odprtine objektiva

Cela zaslonska števila si sledijo s korakom √2 (cca. 1,4x). Naslednje celo zaslonsko število dobimo tako, da prejšnje pomnožimo s faktorjem 1,4. Vsako drugo zaslonsko število pa je enako 2-kratniku predhodnega zaslonskega števila. Vsako naslednje celo zaslonsko število prepolovi/podvoji količino vpadle svetlobe.

Svetlobna jakost objektiva je določena z največjo odprtino zaslonke. Zaslonka ne vpliva samo na količino vpadne svetlobe, temveč tudi na polje ostrine.

Višje kot je zaslonsko število, bolj je zaslonka zaprta in manj svetlobe pade na slikovni senzor, večje je polje ostrine. Nižje kot je število, bolj je zaslonka odprta in več svetlobe pade na slikovni senzor, polje ostrine je manjše.

Vrednosti zaslonskega števila.
Vir: http://4.bp.blogspot.com/-fyJaESWAL0E/VW65UVrg0iI/AAAAAAAACAs/vPwTPrgAUhU/s1600/Tutorial%2BLens%2BAperture%2B-%2BResult.jpg

Izrezi


Izrezi. Vir: B. M. Jambrek

Navodila

V skupinah po trije vzemite fotoaparat in stojalo. Eden izmed vas naj bo fotograf, sošolca pa naj služita kot modela. Postavite ju v dve kombinaciji naslednjih izrezov (prvi izrez naj določa točko ostrenja):

  • P0 in PII,
  • PIII in PI,
  • PII in PIV,
  • PI in PII.

Fotografirajte ju pri goriščnici 50 mm in zaslonskih vrednostih f/1,8 in f/8. Vsako fotografijo posebej poglejte pod povečavo, da preverite, če je ostra.

Če vam ostane čas eksperimentirajte z rabo različnih zaslonskih vrednosti, osvetlitvenih časov, razdalje ostrenja ipd.
Vsebine: zaslonka, polje ostrine, točka ostrenja

Navodila za objavo

  1. Fotografije po izvedeni vaji uvozite v program Adobe Lightroom v novo mapo Zaslonka in ustvarite kopijo na trdi disk računalnika.
  2. Izvedite svetlostne in barvne popravke na fotografijah. Le-ti naj bodo za vse fotografije skladni. 2 fotografiji zajeti v isti kombinaciji izreza izvozite za oddajo.
  3. Tehnični parametri:
    • ime datoteke: priimek-zaslonka-x.jpg (x – zaporedna številka)
    • slikovni datotečni format: JPEG
    • barvni prostor: sRGB
    • kvaliteta: 60
    • dimenzije  daljše stranice: 1600 pikslov
    • ločljivost: 300 ppi
  4. Fotografije oddajte preko vmesnika Xooltime, tako da jih stisnete v mapo priimek-zaslonka.zip. Odgovorite tudi na zastavljena vprašanja.

Cilji učne enote

Dijak/inja:

  • zna pripraviti fotoaparat na delovanje,
  • zna nastaviti fotoaparat za zajem fotografij in uporabiti način delovanja Av,
  • zna uporabiti stojalo v fotografiji,
  • razloži pomen zaslonke v fotografiji in razlago podkrepiti s primerom,
  • zna izračunati cela zaslonska števila in vrednost zaslonke iz podanih vrednosti,
  • razloži povezavo med zaslonskimi števili, svetlostjo fotografije in poljem ostrine.

Gradiva

Simulator

Simulator 2

https://photographylife.com/what-is-aperture-in-photography

http://www.nikonusa.com/en/learn-and-explore/a/tips-and-techniques/understanding-maximum-aperture.html

https://en.wikipedia.org/wiki/Aperture

https://en.wikipedia.org/wiki/F-number